1. spinning runda

Izgubljati besede o tem kako super oh in sploh smo bili nima smisla. O tem smo pisali že mnogokrat. Letošnje leto je drugačno. In mi ga ustvarjamo skupaj. Vedno je prostor za izboljšave, ampak …

Tokrat smo letvico postavili zelo visoko. Že lani smo se sicer dogovarjali o skupnih cestnih podvigih, pa je zaradi raznih obveznosti in neuskladitve urnikov ostalo pri ideji in želji. Letos je drugače. Treningi v dvorani so bili dobri. Baza je postavljena in vadbe so vedno bolj zahtevne. Kako se bomo obnašali na cesti in koliko bomo zmogli, pa je vseeno nekaj drugega. Mi smo se odločili, da sobotne spinning ure prestavimo na kolesarsko rundo – dvorano prestavimo na prosto, stacionarna kolesa pa zamenjamo za tista, ki nam dajo vetra. Najbolj pomembno pri tem je, da je kolo brezhibno in pripravljeno na novo sezono, zaželeno pa, da nima košarice, tačke in da ima vsaj 26 col velikost obroča.

Tokrat se nas je zbralo devet in lahko bi si mislil … začetek je prinesel nekaj sprememb in lahko bi vedel, da dan ne bo še po načrtovanih poteh, ampak »off-road«, kar se je, v mojih očeh, izkazalo, za nekaj boljšega. Za začetek smo cestaka zaradi njegovega manj zdravega razpoloženja zamenjali z MTB in si zbili povprečje. 😀

Načrt je bil, da na prvi vožnji naše sposobnosti preskusimo na gorenjskih cestah in zaključimo krog z načrtovanimi 41 kilometri. Mi ne bi bili mi, če ne bi česa obrnili na glavo – zamenjali smo smer in jo ubrali proti meni priljubljeni dolini Besnice.

Strnjena skupinska vožnja je delovala kot popolnoma uglašen inštrument. Nad pričakovanji. V zavetrju z dobrimi 36 km/h se je vozila pisana druščina koles različnih ras in nacionalnosti: cestna kolesa, starejše gorsko kolo brez vzmetenja, gorsko kolo s sprednjim vzmetenjem, gorsko kolo s polnim vzmetenjem in treking kolo. Skozi dolino, ki ima dobrih 10 kilometrov stalnega naklona in 3 kilometrskim končnim vzponom, smo odpeljali vsak po svojih močeh. Na vrhu pa so nas najhitrejši počakali. Najbolj zagreti so se odpravili skočiti še na Mali Vrh, ostali pa smo se spustili po dolini nazaj in za zaključek zagrizli še na Pečarja. Tokrat smo jih počakali mi, a ne na vrhu. Tokrat smo edini dami v družbi odgriznili njen najljubši ritual pregrehe za pljuča in okus, saj se med treningom ne počiva. A smo nadoknadili ter drugo skupino počakali v prvem obcestnem lokalu že kar globoko v Ljubljani.

In naj zaključim z besedami kolega ob prvem požirku hladnega domačega piva, ki smo si ga več kot zaslužili po prevoženih 61 kilometrih in dobrih 2 urah na cesti: “Dragi kolegi,  to je erotika, čista erotika.”

Naslednjo soboto pa ponovimo …