Ati, moj junak

Ko nikoli ni prepozno ...

Že od nekdaj imam občutek, da rahlo ”štrlim” iz športnega povprečja v naši familiji. Sestra je pobrala pamet, jaz pa fiziko. Genetika je že zdavnaj dokazala, da nosimo genske zapise obeh staršev in še kakšnega zraven. Toda danes govorim o moški polovici.

Nikoli nisem imel občutka, da sem v moji ožji družini vsaj malo nekomu podoben. Šport, pa ne vsak, me je vedno privlačil, celo v obdobju, ko sem zašel v dolge lase in hlače na zvonec. Celo rolanja sem se lotil in to sredi dvajsetih, predvsem sem hotel izgledati kul v vsej opremi, ki jo potrebuješ za in-line hokej. Takrat je prijatelj komentiral ”Če bo pa ta kdaj rolu …” Pač je bilo rolanje za in-line hokej nujno znanje in sem vztrajal. Po službi, vsak dan do trde teme. Torej, košarka, smučanje, plavanje, tenis, in-line hokej, cestno kolesarjenje … Nobenega niti blizu v moji družini. Sestra nekaj, samo je bolj leva.

Ampak to ni zgodba o meni, to je zgodba o mojemu najbližjem borcu za moške pravice v družini. Ati, ata, fotr, ta star, ta zoprn in še bi lahko našteval, a ne. Odkar pomnim, ima isto figuro, iste kilograme in iste brke. Večni (na)smeh za vsako družbo. Brez težav se méni z vsakim ne glede na status v družbi. S sestro sva ga imela zares zase na poletnih počitnicah. Tam smo se zabavali do onemoglosti – ati in vsi otroci, katerih fotri so raje štrleli v lokalu ali pa vnemar ležali v senci ter si pohotno ogledovali telesa brhkih deklet.

Penzija te pripelje na spinning

Sedaj je že dve leti v zasluženem državnem permanentnem dopustu. Ampak težko rečem, da se je ustavil. Sedaj ima polnih 60. Zadnjih deset let sva se zelo zbližala in to na vseh področjih. Odkar ni več redno na delu, vso energijo porablja za nas in tako imam priložnost spoznati novega starega prijatelja. Nič mu ni težko, še tako butasto idejo podpre z bliskovitim: ”Ni problema, sem že na poti.”

Zadnje dve leti skozi čas hladnega obdobja, ko cestna kolesa pospravimo in se preselimo v dvorano, redno do trikrat na teden obiskuje moje spinning ure. Poslušen in zelo vzoren vadeči. Gospod v formi. Vsakič, ko pripravim tri urni spinning dogodek je prvi, ki potrdi svojo prisotnost. Podpira me in pohvali. Če bi vedeli, kako strastno zna navijati in kritizirati ob športnih dogodkih, bi vam njegova pohvala pomenila več od tisočih lajkov na družbenem omrežju. To je strast, ljubezen in odločnost. Desetkrat pove, če je treba. Mi je že prav nerodno, ker mislim, da pretirava, ampak glej ga zlomka, saj to pa imam pa po njem …

Zakaj se lahko človeku v glavi zasuka?

Lansko leto septembra je zopet odrinil v bolnišnico na odvzem krvi. Rad poudari, da je njegova prav posebna – A pozitivna! “Te nima vsak in prav je, da lahko pomagam tistim, ki jo potrebujejo.” Tokrat se je malo zalomilo. Zaskrbelo me je – povišan tlak in sladkor v krvi me je spravil na obrate. Tipično začnem razmišljati tako kot mnogi: “Zdaj, ko je treba uživat, ga bo pa zdravje …” Pozabil sem s kom imam opravka. To je moj ati, moj vzor. Otroci nas mnogokrat učijo drugačnosti in nas opominjajo na napake, a je za vsakega potreben učitelj in tako je on za nas. Takoj, ko je ugotovil kakšna je situacija, se je odločil za spremembo in nam pokazal, kako se stvari streže. Pri teh letih to ni prav pogosto. Danes, po nekaj mesecih, ima tlak najstnika, kri Zeusa, deset kil manj in noge atleta.

Po zdravje za nove življenjske izzive

Druženje z nami je za marsikoga prava nočna mora. Kolo, kolo, šport, pivo in še enkrat kolo. Cel čas debatiramo o doživetih maratonih, tekmah, pripravah, izletih, kolesarskih rundah itd. Obujamo spomine in razmišljamo, kaj še lahko ušpičimo, da naše dame samo zavijajo z očmi. Naši očetje so fantje, sam so pač fotri. Nek zgled nam, ” ta mladim”. Ne dobimo občutka, da so tudi oni tako strastni. Vsaj ne tako močno in brezglavo.

Po še enem zimskem treningu spinninga z odločnim glasom na dan pride novica: ”Letos grem s kolesom na morje”. Sam to traso odpeljem vsaj petkrat v sezoni. Zato moj odločni odgovor: “Le pod pogojem, da sediš na cestnem kolesu.” To je bilo meseca februarja in sem bil prepričan, da ga bo minilo že, ko bo videl kakšne so cene koles. Nič ga ni ustavilo. Ob prvem lepem vremenu, dres, čelada, očala, rokavice in takoj na testno vožnjo s premajhnim kolesom, ki je prve izkušnje in ljubezen ponudil moji sestri. Navdušenje in veselje je bilo tako veliko, da smo prebili nekaj dni na spletu, našli primeren bicikel in takoj odhiteli v nakup. Nekaj hitrih napotkov, nastavitev, pravila vožnje in že je nabiral svoje prve kilometre. Navdušenja ni skrival. Vsakič je bil boljši, močnejši in samozavestnejši. Dodal je še kolesarske čevlje za vpenjanje v pedala in kolesarsko navigacijo, dnevno pa načrtuje kam vse bo šel s kolesom na obisk.

Ati, moj prjatu

Ob vsem tem opazujem in prepoznam vzorec. Kot bi sebe gledal v ogledalo. Danes skupaj nabirava kilometre. Ob vsem tem spoznavam svojega heroja, ki je odločen in se ne pusti ujeti. Daje mi vedeti, da imam nekaj njegovega in me uči kako se to uporablja. Vsakič, ko odideva skupaj na kolesarsko rundo se pogovarjava in si deliva različne nasvete in spomine.

Cmok v grlu mi pove, da imam veliko srečo in priložnost ustvariti mnogo lepih dogodkov in spominov, ki jih bom nekoč lahko delil s svojim sinom, ki bo, upam da, ravno tako moj prijatelj, kot je danes moj ati meni.

Ostanite hrabri in naj vas nič ne ustavi. Nikoli ni prepozno.

Fotri rules!