Izziv za planince na kolesu

Nova Slovenska turnokolesarska pot pelje po vseh pomembnejših gorskih skupinah.

Na Dan slovenskih planinskih doživetij, 3. septembra 2016, bodo uradno odprli Slovensko turnokolesarsko pot (STKP), ki zajema vse pomembnejše slovenske gorske skupine, meri okoli 1800 kilometrov in premaga 50.000 metrov višinske razlike v vzponu. Gre za edinstven projekt pri nas in širše v Evropi.

Srednje zahteven vzpon iz Praprotna do koče na Blegošu

Praprotno – mimo smučišča Stari Vrh – spust proti Javorju – vzpon do koče na Blegošu

Vsi, ki ste se iz Škofje Loke kdaj odpravili na starovrško smučišče, vam začetek opisane ture ne bo predstavljal težav. Z glavne ceste je takoj pri odcepu za Praprotno parkirišče, kjer je primeren prostor, da zamenjate prevozno sredstvo, če ste do vznožja prišli z avtomobilom.

Začetek je ravno pravšnji za ogrevanje, nekaj kilometrov nežnega vzpona. Prvi del poti je odprt, ko pa se prevesti v klanec z naklonom 13 stopinj, stopite v objem gozdov. Ta še kako prav pride v vročih poletnih mesecih, ko je poganjanje navkreber na soncu lahko prav peklensko. Naravna klima je zaradi sence dobršen del poti navkreber zagotovljena.

Malo naprej od spodnje postaje smučišča Stari vrh imate dve možnosti: nekoliko krajšo turo, a zato precej bolj strmo proti zgornji postaji žičnice, priporočljiva pa je nekoliko daljša krožna pot proti Rovtam v Selški dolini in do Zaprevala, kjer se srečata obe različici poti. Del poti gre po makadamski cesti, zato za »specialkarje« ni primerna. Ob zmernem kolesarjenju bo v Zaprevalu za vami dobra ura vrtenja pedalov navkreber, spusta in kolesarjenja po ravnini tako rekoč ni. Sledi nagrada – spust proti Javorju. Ta je ravno pravšnji, da si odpočijete noge in se srčni udarci malo umirijo pred naslednjim vzponom.

V Javorju bodite previdni, saj z vašega konca pri desnem odcepu manjka kažipot za Blegoš, zato vam kolo kaj hitro lahko pobegne nekoliko nižje. Vsak nenačrtovan kilometer, ki ga morate premagati navzgor, bo odveč, verjemite … Od odcepa z glavne cesta je pot proti Blegošu ves čas brezhibno označena.

Niti ta del poti od začetka ni prezahteven, nekaj dodatne energije si lahko naberete na turistični kmetiji Andrejon v Gorenji Žetini. Prav tovrstna ponudba je ena glavnih poudarkov in želja načrtovalcev Slovenske turnokolesarkse poti.

Dokler pot ne izgubi asfaltne podlage, ki jo zamenja gozdna cesta, so panoramski razgledi čudoviti. Takrat niti klanec ni prestrm, zato gotovo ne boste preznojeni zrli le v sprednje kolo in čakali, da pridete do cilja.

Do koče na Blegošu ne bo težko, vse je označeno. Bo pa po premaganih dobrih tisoč metrih višinskega vzpona klanec tik pred kočo kar pasji.

Nazaj jo lahko mahnete po isti poti, če ste preutrujeni, jo za nekaj kilometrov lahko skrajšate in v Zaprevali sledite kažipotu za Škofjo Loko. Kolesarska tura se s cesto proti vašemu cilju spoji pri spodnji postaji žičnice.

Opisana pot je srednje zahtevna, cesta je večinoma asfaltna, del je urejenega makadama. Avtomobilov boste srečali le za vzorec. V dolžino meri približno 45 kilometrov, skupaj pa premagate nekje od 1400 do 1500 metrov višinskih metrov.

STKP-(5)

Čez drn in strn tudi po manj znanih poteh

Pri načrtovanju poti ni bila v ospredju le rekreacija, temveč so želeli združiti še planinsko in gostinsko ponudbo, ker je tura speljana mimo naravnih lepot, pa si želijo, da bi kolesarji med vrtenjem pedalov tudi uživali. Ne gre za gorsko kolesarsko pot, čeprav gre velik del poti po makadamskih in gozdnih cestah, saj ima gorsko kolesarjenje pri mnogih negativen prizvok. Po več letih načrtovanja tako pri nas tudi uradno dobivamo – planinca na kolesu.

V čem se Slovenska turnokolesarska pot razlikuje od poti, ki jih je, denimo, že zdaj mogoče najti na spletu?

Osnovna ideja izvira iz pohodniške planinske transverzale od Maribora prek Kamniških Alp, Karavank, Julijcev in vse do morja. Takratna ideja je bila povezati planinske poti v neki primeren cilj po znanih pohodniških poteh, ob kočah, da lahko pohodnik pride iz Maribora skozi najlepše konce na morje. Sledili so isti ideji, pri tem pa so naredili krožno pot in ob tem povezali vse gorske skupine. Čez Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke žal ne gre, ker so prezahtevne, tam so vključili le visoke planote. Nato se gre do morja in nazaj čez Kočevsko.

Kakšni so cilji?

Predvsem kolesarjem želijo ponuditi primerno infrastrukturo in možnost velike izbire. Zavestno so šli v tehnično lahko pot, da bi bila primerna za široko skupino kolesarjev. Želeli so odpreti predele, ki so lahko zanimivi za kolesarje, pa jih živ bog ne pozna. Denimo Šentviška planota, nekateri deli nad Ajdovščino. Peljali so se skozi kočevske gozdove, ki so tudi neznani kolesarjem. Priložnost je za manjše turistične ponudnike, kot so turistične kmetije, ki jih bodo dodali v spletni vodnik. Poti gredo zavestno mimo železniških postaj, saj si želijo ljudi prepričati, naj gredo na izhodišče z vlakom in naj se na drugi strani vračajo domov z vlakom. Kako uspešni bodo, ne vedo, saj navad ljudi ni preprosto spreminjati. Ne vedo niti, kako prepričati železnice, da bi bili bolj fleksibilni. Kot verjetno veste, je, če ni posebnega vagona za kolesa, od sprevodnika odvisno, ali vas spusti s kolesom v vagon. Skupina kolesarjev lahko vnaprej napove odhod na vlak, a to ni vedno mogoče. Na kolesarski poti pač ni mogoče vsega načrtovati vnaprej. Vključili so tudi več zanimivih točk, ena je kolesarjenje skozi mežiški rudnik. Ni vse samo športni motiv, iskali so tudi drugače privlačne poti.

V čem je ta pot drugačna od že označenih?

Predvsem je celotna trasa izjemno dolga, približno 1800 kilometrov, kjer premagate skupaj kakšnih 55.000 metrov višinske razlike. Takšne označene poti za turne kolesarje v Evropi ni. Sledijo tradiciji označevanja, a žal še ni povsem končana.

Označevanje trase je velik logistični finančni zalogaj

Na dan odprtja bo pot v celoti označena z GPS, fizično označevanje pa se bo zavleklo še kakšno leto. V nasprotju z označbami za planince bodo na označbah za kolesarje napisane razdalje v kilometrih, in ne v urah oziroma minutah. Po zakonu o gozdovih gozdne ceste ni treba iznačiti, saj ima javni značaj in po njej lahko vozimo, je pa nujno označiti vlako. Izbrali so kolesarsko markacijo (ta je belo-modra, v obliki gonilke) dokler pa to ni označeno, gre kolesar po vlaki lahko samo ob kolesu. Asfaltnih cest ne bodo označevali, saj so tam večinoma kažipoti, gozdne ceste pa bodo praviloma označene. Na spletni strani pa si bo mogoče prenesti GPS-datoteko z vsemi trasami.

Kolesar in pohodnik si bosta ponekod delila pot. Kako bo s sožitjem?

Zavestno so iskali poti, kjer je čim manj skupnih stikov. Sicer je takšna delitev povsem nepotrebna, tako planince kot kolesarje je treba naučiti medsebojnega spoštovanja.

Pot se imenuje turnokolesarska, ne gorskokolesarska. Zakaj?

Ker menimo, da je gorsko kolesarstvo preširok pojem, kakšnih 95 odstotkov ljudi pa v resnici vozi turno. V planinskih vrstah gorsko kolesarjenje tudi slabše zveni – ravno zaradi težav, ki jih imajo ponekod s »spustaši«, ki se vozijo po planinskih poteh. Za turno kolesarjenje ne potrebujete nujno gorskega kolesa, saj so vse poti možne tudi s kolesi za treking. Gre tudi za podaljšek neke planinske tradicije, kjer je turno smučanje že povsem uveljavljeno, čas je, da se uveljavi še turno kolesarjenje.

Planinec na kolesu, torej?

Kolesarji so tudi nekoliko bolj ekološki, saj je izhodišče ponavadi v dolini, veliko pohodnikov pa se z avtom zapelje do najvišjega parkirišča. Pa tudi v očeh gostincev bi morali biti priljubljeni. Kolesar v nasprotju s planincem v nahrbtnik ne zbaše vse potrebne hrane in pijače, saj je niti ne more, zato je v kočah in gostilnah tudi bolj zapravljiv. Od vsega pa ima gotovo največ koristi kolesar, ko skozi slovensko turno kolesarsko pot spozna, kako res čudovite kraje imamo v Sloveniji.

STKP-(2)

Save

Save

Save