Maraton Franja 2017 – doživetja, izkušnje in primerjava

Maraton Franja BTC City je eden največjih kolesarskih dogodkov v naši deželi. Organizacija po kateri se lahko mnogi zgledujejo. Tudi sam se že nekaj let udeležujem tega dogodka.

Toda letos sem se po lanskem padcu, ki ni bil tako hud, odločil, da premagam svoj strah in odpeljem traso velikega maratona, a ne “tekmovalen” način. Predvsem sem želel videti kaj ta maraton pomeni vsem ostalim, za katere sem prepričan, da so prav oni tisti, ki ta dogodek naredijo. Biti amater v tekmovalnem ritmu je zagotovo svojevrsten stres. Do sedaj sem se na maraton prijavil izključno za popravljanje osebnega rezultata. To pomeni, da se je potrebno dobro psihično in fizično pripraviti ter pričakovati vse, tudi možnost, da postaneš del manj prijazne statistike. In pomembno je tudi, da si se zmožen postaviti ob bok prvim skupinam. Iz tega naslova lahko naredim primerjavo, saj sem letos štartal iz ozadja.

Tu lahko z vami delim izkušnjo: vožnja skozi Ljubljano, najlepšega mesta na svetu, je definitivno ne stresno. V bistvu je bilo tako, da sem do Dolgega mosta lahko vozil sam po cesti, in sicer kar po levi strani. Vsi vozniki iz ”ozadja” se namreč držijo desne strani ceste. Tudi po Dolenjski in Tržaški cesti. Leva stran je popolnoma prazna, zato sem brez slabe vesti sem peljal v stilu Angležev. V popolnoma svojem ritmu sem do Dolgega mosta dobro ogrel svoje noge. In tako je vse do Vrhnike potekalo podobno. Umirjen turistični tempo mi je omogočil, da sem se tokrat z lahkoto umikal vsem cestnim otokom in se v krožni promet brez stresa vključeval nazaj v skupino. Vendar sem pri tem opazil nekaj zelo zanimivega: vožnja skupin na repu je zelo nehomogena. Razen tistih v ospredju, ki narekujejo tempo, nihče prav mirno ne vozi – spreminjanje smeri brez nakazila, utrujene noge, bezljanje levo in desno … Prav na podlagi tega sem se raje držal spredaj in v spustu iz Godoviča do Idrije zelo previdno prevozil vse ovinke. Tam sem tudi videl prvi padec za katerega mislim, da ni prinesel hudih posledic.

Vse do Cerknega je potekalo gladko. Velika skupina, zmerna vožnja in v Cerknem sem sestavil dobro povprečje – 40 km/h. Pred vzponom sem se ustavil na stojnici in si postregel z ponudbo. Zakaj pa ne? Še nikoli se nisem ustavil, si vzel čas, da se v miru osvežim in da izmenjam kakšno besedo ali dve s podporniki tega vele maratona. Voda, izotonični napitek, sadje, piškoti in vsekakor zelo ustrežljivi ter urni fantje in dekleta.

Na vrhu vzpona popolnoma druga zgodba. Med kolesarji vse preveč nervoze. Tisti, ki vozijo na svoje minute so zelo nervozni. Hitre gasilske roke polnijo prazne plastenke. Mize so polne enakih dobrot in okrepčil. In privoščil sem si dva kozarca slavne juhe. Res je pasalo in ni slaba. V miru sem se umaknil v senco in počakal kolege, s katerimi smo se dogovorili, da v Ljubljano odpeljemo skupaj. Ko smo se začeli spuščati v dolino, je sledilo prvo presenečenje, ki ga v ospredju ne vidiš. Pomarančni olupki so vsaj prvih tristo metrov vse povsod na cesti. Zelo nevarno za padec in še to na spustu, kjer so hitrosti visoke. No pa še veverica nam je skočila na pot. Na srečo smo jo opazili pravi čas in kot pravi moški kolesarji iz sebe (skoraj) izdavili: ”Iiiiii, kok je lepa”. V tem delu smo videli tudi največ posredovanj reševalcev. Vse do Ljubljane je bila vožnja podobna.

Predvsem sem opazil, da so kolesarji ogroženi predvsem zaradi slabe vožnje v skupini, kar pa še poslabša stanje, je visoka utrujenost. Taka vožnja je videti kot gumijasti čolni v nevihti – vsak po svoje. Temu smo se ognili tako, da smo silili v ospredje in narekovali tempo skupine vse do Škofje Loke.

Veliko čast sem imel, da sem lahko zadnjih 35 kilometrov peljal z gospodom, ki je paraolimpijec. V cilj sva pripeljala sama. Letos čas ni pomemben, ampak občutki in nova izkušnja, ki jo lahko delim z vami.

Zgodba o dobrih ljudeh

5 minut do starta poči zračnica. Ker je imel Maxisport stojnico tik ob startno-ciljni areni, je Nejc Čerin pritekel k nesrečniku, mu vzel obroč in ekspresno hitro zamenjal zračnico. Zastonj.

Mar ni to prava športna poteza? Še so dobri ljudje …

Sezona se je dobro začela in časa za podvige je dovolj.

Kolesarski pozdrav in srečno!