Maraton Franja 2019

Letos pa res drugačna. Za marsikoga.

Že dolgo časa smo cincali, kaj bi s tem maratonom sploh še počeli. Cilje na izzivu smo posamezno že dosegli, tisti ta dober občutek je skozi leta počasi začel bledeti … Zadnja leta je bila naša vloga na Franji vodenje posameznika, da je sledni dosegel svoj želeni rezultat, letos pa je to po nesrečnem spletu okoliščin, odpadlo. Kaj sedaj? Lep kos zagnanosti je pristal na rehabilitaciji, motivacija podpornih članov pa se je skotalila po bregu dol.

Prijavnine so plačane, vreme bo, volja se (še vedno) išče.

Treba se je bilo nekako reorganizirati in premisliti namen udeležbe tega vseslovenskega kolesarskega dogodka. Samo zato, ker je cesta ta dan zaprta, ni imelo smisla iti. Tudi naš vsakoletni after party nekako ne more premakniti jezička na tehtnici na stran navdušenja. Pa vendar … Gremo jo odpeljat. Nič drugega. naj bo brez posebnega namena. Naj bo samo turistična vožnja ob vzklikih navdušene množice navijačev.

Vožnja, kot še nikoli prej.

Umirjen ščemeč občutek na startu je spremljal moj pogled na kolesarje, ki jim je težko zaupati. Upravičeno. Kaj vse ne počnejo in kako vse se ne ozirajo na druge. Vse to, da bodo dosegli izvrstno 834. mesto! Neverjetno.

Osebno mi je bil zaradi takšnih kolesarjev štart iz Brezovice ljubši. Tistim, ki so vozili na rezultat, pa je leteči štart iz BTC bolj v korist. Če se ne zapletejo, seveda. Težko je zadovoljiti vse kolesarje …

Napeto-sproščena dinamična vožnja je puščala kolesarje za sabo, moj pogled pa je bil vpet v mojo “lokomotivo”, ki je skrbela, da je bila sama vožnja res izjemna. Od sproščenosti, humornih vložkov, naprezanja in negotovosti do neobremenjenosti, zadovoljstva, prežetega z veliko ljubezni. Res zelo drugače.

Izgubljenih (verjetno vsaj) 15 minut zaradi se ne da povrniti. Raje ne povem po kakšni neumnosti. Ampak … Biti del kreiranja velike skupine več deset kolesarjev pa je bila, v zameno, zame posebna izkušnja. Na eni strani napeta, saj se iz majhne skupine z vsakim kilometrom sestavlja en res velik organizem, na drugi strani vznemirljiva, saj smo se premikali proti cilju kot roj čebel, kjer si namesto brnenja na vsakem prevoženem centimetru poslišal zvok plaščev, ki so se gnetli ob pregret asfalt.

Moja lokomotiva je z lahkotnostjo, ležernostjo in turističnim ritmom vlekla res veliko kolono že utrujenih kolesarjev, ki so z vsakim metrom malo zastali, dokler jih ni ostalo le nekih dvajset, morda več, morda manj. In ko smo bili na Šmartinki, res blizu cilja, se na moji levi sliši: “Hvala za tole. To je blo res dobr.” Usekalo me je kot strela z jasnega in razpočila bi se lahko od ponosa in hvaležnosti, da je nekdo hvaležen in mu “vleka” do cilja ni samoumevna. Tako zelo ne, da ta ista oseba o vstopu v ciljno ravnino ni dovolila nikomur prehiteti ne mojega junaka ne mene, v znak spoštovanja in hvaležnosti. Kdorkoli že si, ManInblack, hvala tebi.

Pa recite, da bi vi prišli na cilj brez občutka, da je bila ta Franja nekaj drugačnega?Drugačna zaradi drugačnih od večine. Moja večina je bil letos pač Robi.