MTB Slavnik ali Raje ostanem na cesti

Prvo nedeljo v maju se je na primorskem koncu odvrtel MTB maraton Slavnik, ki je kolesarjem nudil tri opcije tras. Ker, seveda, nismo mehkužci, smo se odločili, da gremo na najtežjo preizkušnjo. Kaj nas je popadlo, da gremo na MTB, še danes ne znamo dobro pojasnit … Predvsem je bil namen spoznati še MTB maratone, trase in poti, MTB kolesarsko kulturo in z udeležbo podpreti vse junake, ki se lotijo organizacijo takšnih dogodkov. Vzeli smo si ga “na izi”, pripravljeni na fotkanje in uživanje res lepega dne.

Kakorkoli, v zgodnjih jutranjih urah smo vpeli bicikle na streho in via med morje in Alpe na Kras. V odličnem razpoloženju in slabši fizični pripravljenosti smo bili presenečeni nad lepim številom gorskih kolesarjev. Štart in cilj sta bila v Hrpeljah (pri Kozini), vmes pa kalvarija. Ah, ne, ni bilo tako hudo, zagotovo pa ni bil turizem. Organizator je odlično poskrbel za označbe na poti, hranilne postaje so bile primerno razdeljene, trasa pa zahtevna. Vsak, ki je pričakoval vožnjo po gozdni poti in makadamu, se je pošteno uštel – vse prej kot prijazen teren, ki pa se je, roko na srce, nahajal na res lepi trasi. Razmetavanje levo in desno, občutek, kot da voziš po gomili namerno nanesenih kamnov in opek, stabilnost pa ves čas vprašljiva. Da vožnja ni bila počitniška je lahko videti tudi s slik, ki jih je organizator objavil na www, sami pa tega na fotografije nismo uspeli ujeti. Vse, kar smo med vožnjo poslikali, so lepe potke, hosta, razgled …

Ampak, ni nam žal. Dobra in zanimiva izkušnja. Vedno radi zavijemo med iglavce in listavce, ampak za nas cesta predstavlja drug svet. Pa vendar na koncu ni pomembno, kaj voziš, pomembno je, da je bicikl.