Velik namen majhnega človeka?

Boštjana poznamo že kar nekaj let. Nekaj naših kolesarjev z njim ohranja tesnejše stike, drugi pa njegovemu življenju povečini sledijo iz ozadja.

Vsaka oseba je nekomu posebna tako ali drugače. Vendar tokrat pišemo o osebi, ki zelo izstopa iz povprečja. Boštjana verjetno večina pozna kot utelešenje smeha in zabave. Zdi se, da ima postavljenih le malo mej in živi za nore ideje. A to je tapeta. Za njo je stena, ki predstavlja resnega človeka, z izjemno veliko mero empatije, želje po tem, da življenje živi, ne preživi. Je oseba, ki nenehno odkriva svoje zmožnosti in se ne pusti ustrahovati svojemu egu. O njem bi lahko povedali marsikaj. Te besede so tisto, kar bi pri njem spoznali na eni dobri kavi, kaj šele, če bi z njim preživeli več časa.

Za Rdeče noske

Marsikdo od nas ima kup norih idej, ki jih po večini ne uresničimo. Boštjan ima nore ideje, ki jih uresničuje. Tokratna je bila, da bi šel z najvišje do najnižje točke Slovenije – za dober namen. Mi smo za ta podvig izvedeli le dva dni prej. Vsega se je lotil brez posebnega oglaševanja, pompa, obveščanja … Samo on in njegova okrnjena spremljevalna ekipa. Če bi nam dal kakšen dan več, bi nas bilo veliko več, saj imamo v svoji družbi izjemne kolesarje, ki imajo radi izzive in so pogosto dobrodelni.

Akcija

Boštjan se je v petek po službi iz Ljubljane odpravil pod vznožje Triglava. Tam je razstavil svojega cestaka, si ga oprtal na hrbet in na najvišji gori Slovenije pričakal sončni vzhod. Očitno je čakanje na zahod in vzhod na Triglavu popularno, saj je bila na vrhu kar velika gneča, ki je pri sestopu pošteno prekrižala časovne načrte, saj je v dolino po urniku prispel uro in pol kasneje.

Takoj po prihodu v dolino je bila pred njim približno 240-kilometrska pot proti Piranu. Več, ko je bilo za njimi kilometrov, bolj so se mu zbujale utrujene noge, spal pa ni že krepko preko 24 ur. Energije, da bi pozival mimoidoče k dobrodelnosti, mu ni zmanjkalo niti za centimeter. Neverjetno! Prihod na cilj je bil v poznih večernih urah, zato je opravil potop naslednje jutro in tako zaključil svojo dobrodelno misijo. Chapeau, Boštjan, chapeau!

Vemo, nič posebnega se tole ne bere – le še en v množici nekoliko ekstremnih podvigov vsakdanjega človeka. Verjetno je takšnih Boštjanov v Sloveniji res več in škoda je, da zanje nikoli ne slišimo, kajti lepo je podpirati velike ljudi.