Verjetno zadnja letošnja

Vsako kolesarsko leto je drugačno. Na samem začetku sem vsak začetek leta načrtoval podvige in končne kilometre. Sedaj se rahlo zadržujem pri teh idejah in se nekako prepustim toku. Enostavno sem zelo vesel že, da mi uspe popoldne odpeljati nekaj kilometrov. Sredi oktobra smo izpolnili zadnji kolesarski podvig. Za to sezono sem potegnil križ čez novo specialko in se posvetil drugim stvarem.

Ko te preseneti

Zadnje čase mi zelo godi, če kdo drug povzame pobudo in se organizira kakšna moška runda. In tako se je zgodilo. Brez napovedi – v soboto gremo na zimsko rundo. Aleluja!

Pet kerlcov, descov, unih, ta pravih. Ne smem tega zamudit. Sem že bil na tem, da bom vikend prevedril doma, v sveži megli in prijaznem oblačnem vzdušju, pa me useka jutranji sms. Ena beseda s klicajem. Mnogi ne bi niti razumeli, da to sploh ni bilo povabilo, ampak sem bil usodno določen, da moram it zraven in basta. Normalno, da grem. Akcija! Žena, otroc, I’m sorry. Good luck next time.

V Ljubljani megla, 2 stopinji. Na obali sonce, 10 stopinj, rahel veter. Kaj vzet s sabo, da bo prav? Za trenutek, ko se takole znajdem v ženski koži, gre čez mene ideja, da rabim 2 kufra cunj pa najmanj pet parov čevljev. Hm … Nič tuhtat, sam vzet – zimska oprema in domače žbice za viruse pobit.

Na poti

V tem letnem času nam, mestnim otrokom, primanjkuje sončne svetlobe, zato so bili naši ksihti večino časa takšni kot pri Joker-ju. Od Postojne dalje je bilo nebo brez oblačka, kar je bila dobra napoved za tokratno rundo.

Evo, akcija. Prvi metri so me spominjali na prve spomladanske vožnje. Kot bi se prvič usedel na kolo in vpel čevlje. Tista rahla nesigurnost … V smeri Istre smo vozili kot turisti – sproščenost, ustavljanje raziskovanje praznih kampov in plaž, fotoshooting za dokazno gradivo – senza fretta. Vmes še menjave koles, da dokažeš, da imaš najboljšo mašino med nogami – čvrstega orjaka, s katerim lahko delaš čudeže. To pa ja.

Sicer pa vožnja sama nič posebno posebnega – par klancev, par km na tempo, to je pa to. Ampak … vedno je ampak. Družba je tista, ki dolgočasne in manj ugodne vožnje naredi vredne spomina. Tisti kolesarski duh, ki ga je treba držat tud, ko so vožnje bolj redkost. To je to!!!

1 kila kalamarov

Kot se za moško klapo spodobi, je treba tak dan podpret. Tokrat smo zavil v gostilno, kjer se hrano naroča na kilo. H kili ocvrtih kalamarov smo kot prave muškarčine naročil še dve solatki. Pa pivo! In čaj.

Čeprav takšne vožnje niso bohvekaj, je nekaj tudi na njih. Vedno se imamo dobro. Nekako nas držijo skupaj … že dolgo. Očitno nekaj delamo prav.

Za letos je bila to verjetno zadnja runda. Mogoče pa naslednje leto začnemo že s prvim.