Zoprna stran kolesarstva

Biti kolesar ima izjemne prednosti. So pa tudi situacije, ko temu ni tako. V nekaterih primerih bi kolo (ki ga ljubimo!) najraje zabrisali v gmajno in se lotili drugega športa.

Rjava črta. Ne tista, na vložku kolesarskih hlač, ampak tista, od sonca porjavena, na nogah in rokah. Čeprav resnično izpade trapasto, jih nekateri kolesarji “nosijo” s ponosom, skrajni pa se celo sončijo v kolesarskih oblačilih, da jih dobijo. Neverjetno.

Za to, da obstanete na cesti so verjetno krivi tubularji. Sami sredi ceste, nekje kjer je po možnosti slabi signal, slaba javni prevoz, brez primernih čevljev za hojo, predvsem pa daleč od ljudi, ki bi vas lahko v kratkem času prišli iskat … To se lahko zgodi samo kolesarju.

Britje nog. Če si ženska, britje sploh ni vprašanje, pri, po možnosti bolj poraščenih moških, pa je to lahko silna dilema. Torej, do kod pobriti? Do hlačnic, do linije roba spodnjih hlač, bikini? Če se boste pobrili do linije roba kolesarskih hlač bodite pripravljeni, da boste izpadli sila čudno.

Izčrpanost in velika potreba po hrani. Verjetno ni kolesarja, ki se mu ne bi vsaj enkrat v seriji (zahtevnejših) voženj postavil zid: noge ne obrnejo, zaloge energije so pošle že kilometre nazaj in sla po hrani nas privede do točke, ko bi vase zbasali skoraj karkoli. Takrat najpogosteje pristanemo na bencinski črpalki, nakupimo polletno zalogo čokoladic, se usedemo na robnik in se bašemo z njimi.

Kolesarska zavist. Vedno potrebujemo novo kolo. Še lažjega, hitrejšega, bolj odzivnega, s še boljšo opremo … boljšega od ostalih. Četudi ga ne, ga! To je bolj kot ne kolesarsko prekletstvo.

Postava. Bolj kot ne, le šprinterji med kolesarji predstavljajo vzdržljivega in močnega atleta na kolesu. Vsi ostali kolesarji so sicer žilavi, a nekako so vseeno videti bolj … ne atletsko.

Opravljanje potrebe. Velika ali mala, vedno je zoprno. In bolj kot je hladno, več rokovanja je potrebnega.

Ampak vseeno, kolesarstvo je zakon in vse kar pride z njim!